Ena bolj prepoznavnih sort belega vina zahodne Slovenije je vsekakor rebula, ki ima bogato in večstoletno zgodovino, tesno povezano s pokrajino Goriška brda.

Po zgodovinskih virih naj bi to sorto belega vina na območje današnjih Brd prinesli že stari Rimljani, ki so jo takrat imenovali Helyola. Njena prisotnost v teh krajih je dokumentirana vsaj od 13. stoletja, saj se prvi pisni zapis o vinski sorti rebula pojavi leta 1336 v kupoprodajni pogodbi za vinograd v Brdih. V srednjem veku je bila rebula iz Goriških brd avtohtona bela sorta izjemno cenjena, pogosto celo uporabljena kot plačilno sredstvo, kar kaže na njen gospodarski in družbeni pomen. Dolgo časa so domnevali, da ima ta vinska sorta grške korenine, vendar so sodobne genetske raziskave to teorijo ovrgle. Danes velja, da gre za avtohtono sorto severnega Jadrana, ki se je razvila prav na območju med današnjo Slovenijo in Italijo. Danes je rebula najbolj razširjena v Goriških brdih, kjer predstavlja eno pomembnejših in najznačilnejših sort. Tam uspeva predvsem na lapornatih in flišnih tleh, ki ji dajejo značilen mineralen okus in aromatično kompleksnost. Prav Brda veljajo za njeno domovino, saj je zasajen velik delež vseh vinogradov s to vinsko sorto. Poleg Goriških brd rebulo najdemo tudi v Vipavski dolini, kjer prav tako daje kakovostna vina, čeprav v nekoliko manjšem obsegu. Zanimivo je, da se ta vinska sorta ne ustavi na državni meji; razširjena je tudi v italijanski pokrajini Furlaniji – Julijski krajini, kjer jo gojijo pod imenom Ribolla Gialla. Pravzaprav gre za enotno vinorodno območje, ki ga danes ločuje le državna meja, saj sta si pokrajini geografsko in zgodovinsko zelo podobni. Danes vemo, da je rebula več kot le vinska sorta. Je simbol kulturne dediščine in skupne zgodovine prostora med Slovenijo in Italijo.

Njena dolga tradicija, prilagodljivost različnim načinom pridelave (od svežih do jantarnih vin) ter značilen okus jo uvrščajo med najpomembnejše vinske bisere severnega Jadrana.