Artroza kolena me ne določa.

Težave so se začele neopazno. Najprej rahla bolečina po daljšem sprehodu, občutek otrdelosti zjutraj, občasno preskakovanje sklepa. Sprva sem vse skupaj pripisoval starosti in premalo gibanja. A zadeva se je stopnjevala. Bolečina v kolenu je postajala pogostejša, vse težje sem hodil po stopnicah, obremenitve pa so mi povzročale nelagodje tudi v mirovanju. Po pregledu in slikanju je bila diagnoza jasna: artroza kolena.

Čeprav sem nekako slutil, kaj me čaka, me je oznaka ‘obraba sklepa’ vseeno zadela. Nisem želel takoj razmišljati o operaciji, zato sem se najprej lotil spremembe življenjskega sloga. Zmanjšal sem telesno težo, uvedel redne vaje za krepitev mišic okoli kolena in začel jemati priporočena prehranska dopolnila. Fizioterapija mi je pri tem zelo pomagala, še posebej razumevanje, kako gibati pravilno, brez dodatnih obremenitev.

Zdravnik mi je pojasnil, da je artroza kolena napredujoče stanje, a da lahko z zgodnjim ukrepanjem upočasnim poslabšanje. Pomagale so mi tudi toplotne obloge, včasih pa hladne, odvisno od dneva. Naučil sem se poslušati svoje telo, kadar potrebuje počitek, ga dobi, kadar se lahko giba, ga podpiram.

Danes živim z artroza kolena, a me ne določa. Vem, kaj lahko pričakujem, in vem, kaj lahko naredim, da ostanem mobilen in aktiven. Naučil sem se, da ni konec poti, ampak le sprememba ritma. In v tem ritmu se trudim najti ravnovesje, vsak dan znova.

Pomemben del okrevanja je bila tudi sprememba razmišljanja. Namesto da sem se osredotočal na to, česa ne morem več, sem začel ceniti tisto, kar še vedno zmorem. Dolgi pohodi so se spremenili v krajše sprehode, a z več zavedanja. Stopnice premagujem počasi, a še vedno jih. Vpeljal sem tudi vadbo v vodi, ki mi neverjetno ustreza, saj razbremeni sklepe in hkrati krepi mišice.

Artroza kolena me je prisilila, da sem se ustavil in začel bolj spoštovati svoje telo. Ni več samoumevno, da lahko vstaneš in hodiš brez bolečine.