Moje verižice so zrcalo poti, ki sem jo prehodil.

Od nekdaj sem imel posebno vez z verižicami. Prvo mi je podarila babica, ko sem bil star deset let – tanko srebrno verižico z majhnim križcem. Nosil sem jo skoraj vsak dan, ne zaradi vere, ampak ker me je spominjala nanjo. Ko je umrla, sem jo za nekaj časa spravil v škatlico, a sem jo kasneje spet začel nositi. Postal je moj spomin, skoraj kot amulet.

Kasneje sem si kupil še nekaj verižic, predvsem kot simbol določenih življenjskih prelomnic – diploma, nova služba, potovanje. Ena je iz Toskane, druga iz Maroka. Vsaka ima svojo zgodbo. Nisem nekdo, ki bi sledil modi, a verižice so eden redkih kosov nakita, ki mi je res blizu.

Tudi material mi je pomemben, raje imam preproste kovine kot bleščeče zlato. In vedno izberem nekaj, kar ima pomen. Zame verižice z osebnim pomenom niso modni dodatek, ampak osebni spomin, majhen del mene, ki ga nosim s sabo, ne glede na to, kam grem.

Z leti so se moje verižice začele zbirati kot nekakšen dnevnik, zapisan v kovini. Vsaka od njih predstavlja obdobje, kraj ali osebo, ki mi je nekaj pomenila. Eno mi je podarila partnerka ob obletnici. Je preprosta, a izbrana z mislijo na najino zgodbo. Drugo sem kupil spontano na sejmu domače obrti, ko sem prvič obiskal Irsko. Lesena, z izrezljano spiralo, ki naj bi simbolizirala rast in gibanje.

Zanimivo je, da ljudje pogosto opazijo verižice, saj ne nosim drugih kosov nakita. In skoraj vedno vprašajo, če imajo kak pomen. Takrat se v meni nekaj zgane, ker ima vsaka odgovor, ki ni le estetski. Včasih ga povem, včasih raje obdržim zase.

Ne menjam jih pogosto. Izberem eno in jo nosim dolgo, dokler se ne zdi, da je čas za novo. A tiste prejšnje ne zavržem, ostane v škatli, na varnem, pripravljena, da me spet spremlja. V nekem smislu so moje verižice zrcalo poti, ki sem jo prehodil.