Z besedo čustvena inteligenca sem se dolgo srečevala samo v knjigah in na raznih predavanjih. Zdela se mi je ena tistih modernih fraz, ki jih vsi uporabljamo, pa nihče v resnici ne zna jasno opisati. Potem pa se mi je zgodila situacija, po kateri sem natančno vedela, kaj pomeni – brez ene same teoretične razlage.

Dogajalo se je v službi. Projekt je tekel, rok je bil pred vrati, sodelavec pa je naredil napako, ki je vse skupaj še dodatno zavlekla. V meni je zavrelo, on pa je stal pred mano in ponavljal, da ni mislil narobe. Jaz sem že pripravljala odgovor, da mu povem vse, kar mi leži na duši.

In v tistem trenutku me je nekaj ustavilo. Ne znam točno razložiti, kaj. Morda to, da sem v njegovih očeh videla, da se že sam počuti grozno. Morda to, da sem dojela, da je v tistem trenutku bolj pomembno rešiti situacijo kot dokazovati krivdo. Samo globoko sem vdihnila in rekla: ok, kaj lahko narediva, da stvar popraviva?

Izraz olajšanja na njegovem obrazu je bil tako očiten, da sem imela občutek, kot da sem pogasila dva požara – projektnega in osebnega.

Kasneje sem razmišljala, zakaj sem ravnala tako drugače, kot bi pred leti. In dojela sem, da je to to. To je čustvena inteligenca. Ne teorija iz knjig, ne motivacijski citati, ne internetne modrosti. Ampak trenutek, ko se zaveš, da tvoja reakcija vpliva na druge. Da lahko z enim stavkom poglobiš težavo ali jo umiriš.

In kar je najlepše: ko začneš delovati umirjeno, se začnejo spreminjati tudi ljudje okoli tebe. Ne takoj, ampak počasi. Sodelavec, ki je prej eksplodiral, začne prej govoriti. Prijatelj, ki je vedno držal vse v sebi, se začne odpirati. Včasih pa samo ti sam lažje dihaš.

Čustvena inteligenca ni nekaj, kar imaš ali nimaš. Čustvena inteligenca je nekaj, kar se ti vklopi, ko se odločiš, da boš razumevanje postavil pred sodbo.